Kako se izogniti popolni katastrofi

Ljudje na splošno jemljejo prevajanje za veliko lažje, kot je v resnici. Pogosto slišimo: “Kaj pa je to takega? Prebereš in samo napišeš v drugem jeziku.” Kdor pa se je že lotil prevajanja tudi čisto navadnega besedila, da o strokovnih niti ne govorimo, ve, da stvar ni tako preprosta.

Popolnoma nasprotna pa je situacija s tolmačenjem, ki pri poslušalcih pogosto vzbuja začudenje: “Le kako lahko hkrati poslušate in govorite?” ali “Pa kako si lahko zapomnite tako dolg govor?”. Zato tudi pogosto pravim, da smo tolmači najbolj podobni cirkuškim akrobatom. Gledalci občudujejo navidez nemogoče dosežke, izvajalci pa vemo, da je to le tehnika.

Vedno občudujem žonglerje z neobvladljivim številom predmetov v zraku in akrobate, pa če so na trapezu, smučeh, kros motorju ali rolerjih. In vendar je vse to le rezultat tehnike, dolgoletnega drila, ponavljanja, padcev, poškodb in vztrajnosti.

Tolmačenje Dalajlame se je izkazalo za posebej zahteven podvig in se mi zato zdi, da bi bilo vredno povedati nekaj besed o dogodku. Ko se zaradi spleta okoliščin znajdeš v izjemno zahtevni situaciji, te lahko prav izkušnje, izdelana tehnika in tudi majhni triki rešijo pred katastrofo.

Začnimo z največjim izzivom.

Tehnične težave

Ko smo vstopili v dvorano Tabor, smo se lepo razporedili na odru, Dalajlama je začel govoriti, jaz pa sem ugotovil, da ne razumem niti besedice. Kaj zdaj?

Tisočglava množica v dvorani in neposredni televizijski prenos. Zbežati nisem mogel in nisem niti hotel.

Odločil sem se, da ga bom, tako ali drugače, kakorkoli že, razumel. Zbral sem se, napel ušesa in možgane, in ga tudi razumel.

Šele naslednji dan, ko sem Dalajlamo tolmačil iz kabine, sem ugotovil v čem je bil problem. Na odru preprosto ni bilo monitorjev, majhnih zvočnikov, ki so usmerjeni na oder, da lahko tudi govorniki slišijo sebe. Glasbeniki, ki igrajo pred veliko množico z ozvočenjem, prav tako morajo imeti monitor na odru, ker se sicer ne morejo uskladiti z ostalimi člani skupine.

Ugotovil sem, da ni bil problem v razumevanju njegove angleščine, ampak preprosto v tem, da ga nisem slišal. Zvok je na oder prihajal iz velikih zvočnikov, ki so bili usmerjeni v dvorano in smo na odru slišali samo odmev iz dvorane.
Zato sem šele naslednjega dne dojel, da sem sedel čisto na robu kavča, obrnjen proti Dalajlami, in sem, ne da bi se tega resnično zavedal, bral z ustnic. Tudi tako se da, čeprav to ne spada v opis mojega poklica.

Dolgi govori

Na srečo so Dalajlamove prve besede bile uvodne vljudnosti, ki jih lahko polovico slišiš, polovico pa uganeš. Ko je naslednjič začel, je verjetno pozabil, da ga moram tolmačiti in sem po kakih osmih minutah tiho zamomljal v mikrofon “OK”.

“Sorry, too long.” je rekel Dalajlama potem, ko se je zavedel, da ga moram še pretolmačiti v slovenščino. “Not too long and we’ll manage.” sem odgovoril in sem se, preden sem začel, ozrl proti poslušalcem in na obrazih videli, da jih zanima, kako bom sedaj prevedel tako dolg govor oziroma če si bom vse zapomnil in če bom sploh zmogel.

Njihovi pogledi so me tudi spodbudili, da se potrudim. Dalajlamovih osem minut sem strnil v petminutni prevod.

Osem minut monologa je sicer precej, vendar sem isti popoldan po dobri uri in pol tolmačenja, ko sem bil že bistveno bolj utrujen, imel še pasus dolg štirinajst minut. Kako to obvladati? Spet smo pri cirkuških predstavah in vprašanju tehnike.
Prvo pravilo: Mirno kri. Piši in si zapomni. Potem se vrni na prvo stran zapiskov in mirno povej. Mirno, jasno in prepričljivo. Pa razčlenimo navodila na še podrobnejše napotke.

Mirna kri preprosto pomeni: brez panike. Tehniko obvladaš, znanje imaš, tudi drugi so že dokazali, da je to obvladljivo, panika pa samo blokira delovanje možganov. Samozavest in mir igrata zelo veliko vlogo v obvladovanju stresnih situacij.

Piši in si zapomni. Pisanje zapiskov je najbolj tehnični vidik konsekutivnega tolmačenja. Ne pišeš celih stavkov, ker preprosto nimaš dovolj časa, tudi v primeru Dalajlame ne, čeprav govori precej počasi.

Pišeš si le ključne besede, bistvene informacije: letnice, števila, datume, specifične izraze in predvsem miselne prehode. Izkušnje privedejo tudi do tega, da si z leti za pogoste besede izdelaš preproste znake, s katerimi prihraniš veliko časa, to so besede kot: svet/planet/globalno, vse/vsi/vsak, ljudje/človek, veliko/mnogo/številni, velik, majhen, zelo/močno, rast/razvoj/napredek, nato/potem/sledi itd.

Najpomembnejše besede so miselni prehodi. Stavek se začne, potem pa si moraš zapomniti, kako se naslednja misel veže nanj: če gre za nadaljevanje, posledico, nasprotje. Zato si pišeš predvsem besede, ki označujejo miselni preskok: ampak, toda, vendar, torej, in, ali in tako dalje.
Po vsakem stavku ali zaključeni misli potegneš črto ali dve, da boš potem, ko boš bral, vedel, da se tam moraš ustaviti in začeti nov stavek, novo misel.

K vsemu je treba dodati še veliko bolj prozaične vidike zapisovanja. Ko pišeš, obračaš liste, ki potem visijo čez koleno. Ko je govornik končal, obrneš liste nazaj in jih spet odpiraš, tako kot si zapisoval. Ko končaš, vzameš viseči snop listov in ga spodviješ pod blokec, da liste dokončno umakneš in veš, da si to že prevedel. Ko začneš pisati naslednji del govora, se ti listi ne bodo več pojavili in ti ne bo treba dolgo iskati začetek novega pasusa. Preprosta, a zelo pomembna zadeva.

Pisalo. Si lahko privoščiš, da ti pisalo odpove med tolmačenjem? Seveda ne. Zato moraš imeti rezervnega ali dva. Jaz uporabljam nalivno pero, ker lepše drsi od kemičnega svinčnika in ne packa. Takoj na začetku tolmačenja Dalajlame mi je v prvem peresu zmanjkalo črnila. Njegov tajnik je iz nekega žepa, ki ga imajo skritega kdovekje v svojih tibetanskih oblekah, potegnil kemični svinčnik nekega Hiltonovega hotela. Jaz pa sem ga pomiril in iz žepa potegnil svoje drugo pero in pisal naprej.

Pika na i in zadnji trik

Ko smo opravili s tehničnimi vidiki, dodajmo še estetskega. Nekje sem verjetno omenil samozavest. Ta je toliko bolj pomembna, ko imaš opravka z večjo množico. Od tvoje samozavesti bo odvisno, kako bodo poslušalci sprejeli tvoje besede. Če si tehnično še tako popoln in nimaš samozavesti, bo nekaj narobe. Če pa izžarevaš gotovost, bodo poslušalci zadovoljni in si boš lahko celo privoščil kako napako, ne da bi jo poslušalci opazili ali pa ti jo zamerili.

Med tehničnimi pripomočki, ki prispevajo k samozavesti, je gotovo tudi dikcija. Na začetku kariere sem pogosto momljal in imel strašanski novogoriški naglas. Pa sem šel na tečaj k priznani radijski spikerki. Omenjam samo dikcijo, torej kako jasno izgovoriš besede, vendar tu ne gre samo za to. Gre tudi za trening glasu, za pravilno dihanje, pravilne naglase in pravilno postavitev tonov v stavku.

Vsak stavek veliko lepše zveni, če veš, kje ga boš zaključil in pri zadnji besedi malo upočasniš tempo in znižaš višino za nekaj tonov. Vsem je jasno, da si lepo zaokrožil.
Zakaj omenjam vse te tehnične podrobnosti? Dobro opravljena konsekutiva ni stvar naključja in tudi ne v celoti vprašanje talenta, ampak dobro natreniranih tehnik. Ko se znajdeš v tako stresni situaciji, kot je tolmačenje pred veliko množico, v neposrednem prenosu na nacionalki, ko ugotoviš, da ne slišiš govornika, da ti je zmanjkalo črnila in da imaš verjetno nogavice napačne barve, ne moreš razmišljati še o tem, kako si boš zapomnil, kako boš prebral, kako se že reče tej in tej besedi po slovensko, kam postaviti naglas itd.

Tehnika je opora in ko v celoti preide v navado, ko postane tvoja druga koža, si svojim možganom prihranil veliko napora in se lahko popolnoma osredotočiš na najpomembnejše delo v tem trenutku: poslušaš, predelaš, prevedeš v glavi, si zapomniš in na koncu še poveš.

Pa še zadnji trik. Samozavest je odvisna od odziva okolja. Obrazi ljudi in njihova drža ter reakcije v občinstvu se močno razlikujejo. Zelo težko boš samozavestno govoril in bil tudi prepričljiv, če boš gledal ljudi, ki odkimavajo, resno gledajo in se po možnosti še klepetajo s sosedom. Takoj boš pomislil, da niso zadovoljni s tvojim prevodom, da negativno komentirajo tvoje delo itd.

V letih sem se naučil trik, za katerega so mi nekateri govorniki rekli, da ga tudi sami uporabljajo. V občinstvu iščem “kimalce”. Iščem nasmejane, navdušene obraze ljudi, ki se strinjajo s povedanim in kimajo. Vsaj meni se tako zdi. Morda so veseli, ker imajo dober dan, ker so zaljubljeni ali so samo dobro jedli in se sploh ne zmenijo za moje tolmačenje. Vendar mene to ne zanima. Dajejo mi občutek, da navijajo zame, da mi pravijo: “Bravo!” in mi kimajo v potrditev.

To mi lajša delo in zato iščem te, ki kimajo, pa čeprav le zato, ker imajo Parkinsonovo bolezen.